|
 Tržaška cesta 81/a, 1370 Logatec, 01/ 75 42 790 Ogledi: ob nedeljah od 10. – 12. ure; oziroma po predhodni najavi za skupine.
Vojni muzej Logatec je bil odprt junija 1998. Nastal je iz zbirke militarij, ki jih je od leta 1955 zbiral zbiralec Janez J. Švajncer. V okviru omejenih prostorskih možnosti je predstavljen najpomembnejši del zbirke.
V evropskih merilih je posebnost zbirka več kot 2800 odlikovanj z vsega sveta. Vojni muzej V Logatcu dvakrat letno izdaja Vojnozgodovinski zbornik. 3D fotografija 
V vitrinah so predmeti, ki so bolj ali manj povezani z vojno in vojaško zgodovino Slovencev in slovenskega ozemlja. Predstavitev sega od kamnitih sekir, bakrene in bronaste dobe ter rimskega obdobja do srednjega veka, prve in druge svetovne vojne ter vojne za samostojno Slovenijo leta 1991 in razvoja nove slovenske vojske. Med predmeti iz rimskega obdobja sta redkosti levi naličnik bronaste čelade in poznorimski meč z okrašenim spodnjim okovom nožnice. Redkost po evropskih merilih je železna čelada križarskega bojevnika iz 11.-12. stoletja. Med srednjeveškimi predmeti so posebnost štirje meči iz viteškega obdobja, buzdovan iz 14.- 15. stoletja in kmečka sablja iz 15. stoletja.
Več predmetov predstavlja čas napoleonskih vojn, tako bronast kip Napoleona, najverjetneje iz ene izmed uradnih stavb v času ilirskih provinc, francoska in avstrijska puška – kremenjača, več sabelj, bajonetov in med odlikovanji prvi red legije časti iz leta 1804.
Posebna celota je prva svetovna vojna. Med granatami je tudi ena izmed 305 mm granat, ki so jih leta 1999 potegnili iz Soče. Razstavljenih je več kot 700 avstroogrskih znakov enot, bojišč in patriotskih motivov, kar predstavlja največjo tovrstno zbirko na Slovenskem. Puške, pištole, ročne bombe, granate, čelade in odlikovanja, sablje in bajonete iz prve svetovne vojne dopolnjuje nekaj uniform, med njimi uniforma podoficirja 5. dragonskega polka in huzarskega podoficirja iz Prekmurja. Redkost je več znakov s kap in epolet slovenske vojske od leta 1918 do 1919.  Drugo svetovno vojno predstavlja orožje sil osi zaveznikov, med drugim tudi nemška jurišna puška iz leta 1944 in partizanska puška z vrezanim znakom srpa in kladiva na kopitu. med odlikovanji sta dva reda narodnega heroja, več partizanskih spomenic iz leta 1941 in nemški železni križ I. stopnje, ki je bil najden na Kaninu, kamor je aprila 1944. treščil nemški bombnik Heinkel 111.
Iz obdobja po drugi svetovni vojni so letalska uniforma generalpolkovnika Ivana Dolničarja, ki je dosegel med Slovenci najvišji čin v vojnem letalstvu ter uniforma in sablja oficirja Titove garde. Razstavljeni so znaki letalcev, podmorničarjev in vojaških šol.
Edinstvena je postavitev in predstavitev vojne za samostojno Slovenijo leta 1991. Med predmeti je znameniti armbrust, ki ga je Ernest Anželj 23. maja 1991 nameril v oklepnika JLA v Pekrah. Zraven je medalja za hrabrost, ki jo je stotnik Andrej Kutnar dobil za prvi premagani tank JLA 27. junija 1991, zjutraj. V vitrini je uniforma, ki jo je imel major Srečko Lisjak oblečeno med napadom na tanke JLA v Rožni dolini in granata iz tam zaplenjenega tanka. Razstavljena protioklepna orožja so bila uporabljena v Štrihovcu in Šentilju, ostanek letalske rakete je ostal po napadu na Medvedjeku.
Iz povojnega obdobja so unikatna slavnostna uniforma generala Janeza Slaparja in uniformi obeh načelnikov generalštaba, generalov Albina Gutmana in mag. Igorja Podbregarja ter generalska sablja. Zraven je zastava OZN, ki je vihrala nad prvo slovensko enoto na Cipru. Razstavljena so skoraj vsa odlikovanja, položajni in bojni znaki, našitki in kovanci nove slovenske vojske.
|
|
 Laze 3, 1370 Logatec, Tel.: 01/ 754 48 03
V podstrešnih prostorih Tršarjeve domačije v Lazah je razstavljena etnološka zbirka predmetov, ki prikazujejo in pripovedujejo zgodbe iz preteklosti in vsakdanjika domačinov. Ob stalnih zbirkah različnega orodja in metuljev s Planinskega polja so na ogled tudi občasne razstave. Tam ustvarja keramičarka Nataša Prestor.
Izdeluje malo lončeno plastiko in tako nadaljuje tradicijo slovenskih lončarjev, oblikovalcev figuralne keramike (Kralj Matjaž, Sveti Jurij ubija zmaja, Koline, Pivci, Slovenske kmečke noše po Valvasorjevih bakrorezih, Maske in čarovnice s Cerknice, Žena s košaro, Orač, Trobentač, Harmonikaš, uporabna keramika, kot so svečniki, razni podstavki, solnice, kropivniki, različna posoda itd). Motive za oblikovanje keramike išče v slovenskem ljudskem izročilu, na panjskih končnicah, na različnih podobah, v oblikah ljudske dekoracije, v šegah in običajih ter v različnih človekovih življenjskih obdobjih. Izhodišča za oblikovanje so ji tudi motivi s panjskih končnic, lesene piščali, narodne noše, ljudska, kmečka in podeželska opravila, šege in oblačila, pravljični in ljudski motivi, oblike ljudske dekoracije ter človekova različna življenjska obdobja. Med različnimi tehnikami, ki jih uporablja Nataša Prestor, jo zanima predvsem pri nas zanemarjena majolika (fajansa). |
|
 Blekova vas 34, 1370 Logatec, 01 7541 102
Muzej je urejen v kozolcu - toplarju, ki pripada notranjski domačiji s konca 19. stoletja. V njem so shranjeni stari predmeti, ki so jih nekdanji lastniki že zavrgli, Ivanka Urbas pa jih je obnovila in postavila na ogled. Razstavljeni so predvsem predmeti, ki so se nekdaj po kmetijah uporabljali za vsakdanje življenje. Zbirka je postavljena v treh etažah. V spodnjih dveh so razna orodja in priprave, ki so se uporabljale za delo na polju in za obdelavo kmetijskih pridelkov, v najvišji etaži pa sta kot del nekdanjega kmečkega domovanja na ogled kuhinja in spalnica.
Foto: Renata Gutnik in mag. Katja Žagar
|
 Hotedršica 58, 1372 Hotedršica
V domačiji Pri Kovač', nedaleč od značilnih zemljank, je na ogled zbirka starih predmetov iz Hotedršice in njene okolice. Obsega zlasti staro kmečko orodje, gospodinjske pripomočke in naprave ter celo nekaj starih športnih rekvizitov. Zbirka je vključena v krožno pot po Hotedršici. |
|
Predhodni dogovor na 01/7559 142.
Hotedršica leži ob potoku Hotenjka, ki tu priteče iz ozke doline na kraško Hotenjsko polje, katerega obdajajo obsežna gozdna pobočja skrajnega vzhodnega roba Trnovske planote.
Na začetku poti se lahko najprej okrepčate v gostilni Turk, kjer vam bodo postregli s tradicionalnimi kmečkimi jedmi in si le malo stran ogledate črno kuhinjo, iz katere se še vedno vali dim. Ob potoku nadaljujete pot proti proti staremu jedru ob hišah, kjer so nekatere izmed njih ohranile slog tipične notranjske hiše in se ustavite pri cerkvi sv. Janeza Krstnika, katere znani prvi pisni vir sega v leto 1506. Staro vaško jedro, ki je dobilo svojo celostno podobo tudi ob pomoči arhitekta Jožefa Plečnika, krasi ob cerkvi kip sv. Janeza Nepomuka. Nadaljujete mimo pokopališča in spomenika padlim v I. svetovni vojni prispemo do zemljank, v zemljo vzidanih jam, kamor prebivalci še vedno shranjujejo poljske pridelke. Sledi ogled zbirke zanimivih starih predmetov. Pot se nadaljuje mimo zidanega notranjskega kozolca, ki služi kot plezalna stena, na njej se lahko pod vodstvom mentorja preizkusite v plezanju. Peščena pot vodi naprej čez prostrano Hotenjsko polje, posejano z žitom in se konča pri več kot tristo let starem, še vedno delujočem Tomažinovem mlinu, enem izmed redkih mlinov v Evropi, gotovo pa edinim v Sloveniji, ki je zgrajen nad požiralnikom.
Slabo uro trajajoča pešpot je primerna in zanimiva za obiskovalce vseh starosti. Bolj avanturistični se lahko odpravijo peš ali s kolesom po poteh Logaške kolesarske transverzale. Pot jih vodi mimo Žejne in Zelene doline, kjer rastejo redke rastlinske vrste, vse do okoliških turističnih kmetij, ki v vseh letnih časih ponujajo domačo hrano in čudovit razgled po sosednjih vaseh Notranjske.
Zgibanka
Foto: Renata Gutnik
|
 Ogledi po predhodnem dogovoru:
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript.
Ograde 20 a, Zaplana.
Vrt se razteza na cca 3000 m2 površine, ki je razdeljena na več delov: senčni vrt-mahovnjak, skalnjak in ribnik okrog katerih se bohoti nešteto vrst rastlin. Pomembnejši rodovi rastlin: potonike (paeonia), iskrivke (heuchera), baklaste lilije (kniphofia), funkije (hosta), nebine (aster), trave, možine (eryngium), geranije (geranium), dresni (persicaria). Posebnosti: mukdenia, mukdenia rossi, clematis hirsutissima, mertensia ciliata, ilex angustifolia, pelargonium endlicherianum, pelargonium quercitorum, callirhoe involucrata. Info tudi v knjigi Trajnice za vse letne čase.
http://www.svz-si.eu/sl/Na_krokarjevi_jasi/
 
|
|
1. TRG SV. NIKOLAJA - CERKEV SV. NIKOLAJA
Prva omemba l. 1526 ob popisu cerkvenega premoženja. Valvasor omenja, da je na tem mestu stala že starejša cerkev. Današnja stavba je stara dobrih 200 let, ima značilnosti tako baroka kot klasicizma. V niši nad vhodom v zakristijo je lesen kip Brezmadežne, ki izvira iz 18.stoletja. Po ustnem izročilu, naj bi ga v cerkev prinesli v zahvalo neki mornarji. Križev pot v cerkvi je novejše delo T.Perka. V 20-ih letih je bila podaljšana. Zadnja prenova pa je bila v letu 1990. - ŽUPNIŠČE SV. NIKOLAJA
Župnišče je leta 1910 nastalo iz nekdanje kmetije ob ustanovitvi župnije sv. Nikolaja v Dol. Logatcu. Takrat so pritlično hišo dvignili v enonadstropnico. Adaptirana v današnjo podobo je bila l. 1980. - STARA OBČINA
Rumena hiša s specifično arhitekturno podobo je nekdanja občina. V prvem nadstropju je bil balkon, na njem se je po volitvah volivcem pokazal novoizvoljeni župan. Z balkona se jim je zahvalil za zaupanje in podporo ter jih nato povabil na golaž h Korenčanu. Na Notranjski 14 je danes mnogo predstavništev različnih društev in ustanov. - DOM IGRE IN DELA LOGATEC / DIDL DOM OZ. ORLOVSKI DOM
Leta 1907 so v Dol. Logatcu ustanovili telovadni odsek Orel, ki je deloval v okviru Katoliško izobraževalnega društva Dol. Logatec. Orlovska telovadna organizacija je prevzela sokolski pozdrav: »Na zdar!«, kar pomeni v češčini Na zdravje!
Leta 1910 so postavili nov dom na mestu nekdanje cerkvene hiše. Prej so telovadili v nekem hlevu. Novi dom je imel veliko dvorano, bralno sobo in na vrhu stanovanje za cerkovnika. S koncem prve Jugoslavije je bilo tudi konec orlovske organizacije v Dol. Logatcu.
Po II. Svetovni vojni pa je bil tu nekakšen vrtec takrat imenovan Dom igre in dela oz. DIDL dom. - DOLSCHEINOVA HIŠA
Domačija z vrtom v središču Logatca je bila po koncu II. Svetovne vojne nacionalizirana. Za hišo je bil nekoč sadovnjak, v katerega ni smel nihče. Kjer pa je danes parkirišče Zdravstvenega doma, pa so nekoč stali hlevi.
V stavbi je bil vrtec zato domačini uporabljajo ime stari vrtec, danes pa je notri Glasbena šola Logatec. - SPOMENIK PADLIM V I. SVETOVNI VOJNI
Kapela sv. Jožefa je spomenik žrtvam I. svetovne vojne. Prvotno je bila kapela precej skromna, leta 1922 pa je bila dozidana nova. Načrt za spomenik je pod vodstvom arhitekta Jožefa Plečnika izdelal njegov učenec Ciril Oblak. Plastika v medaljonu (sv. Boštjan) na atiki arkadnega dela kapele je delo kiparja in medaljerja Staneta Dremlja. - KAMNITI PORTAL NA GRIČU
Je del vrta, ki je bil okrog Orlovskega doma.
2. NARODNI DOM
- RIMSKI LOGATEC
Na cesti Emona - Aquileia je na tem mestu stala cestna postaja Mansio Longatico. Cestna postaja je bila namenjena brezhibnemu funkcioniranju cesarske pošte. Hkrati s tem je bilo tu možno popotnikom zamenjati konje, se okrepčati in pripraviti na naporno pot čez Hrušico proti Aquileii.
Konec 80-ih let so tu izkopavali in našli kar nekaj rimskih ostankov. Nekaj najdb je bilo na dvorišču Erkerjevih in ob gradnji nove bencinske črpalke na drugi strani ceste. - SOKOLSKI DOM OZ. NARODNI DOM
Ustanovni občni zbor telovadnega društva Sokol je bil poleti 1908. Na začetku so telovadili v Tollazzijevem hlevu, današnjem Krpanu. Postavili so si dom leta 1923 na tem mestu. Notri so imeli tudi kino, prva filmska predstava pa je bila l. 1924. Notri je bila tudi knjižnica. 3. ČEVICA - TOLLAZZIJEVA ŠTIRNA
Opečnat, mnogokoten vodnjak s streho je leta 1883 postavila družina Tollazzi na mestu, kjer je bil pod cerkvijo izvir. Tollazzijevi so bili pomembna družina v Logatcu, ki se je sem priselila v drugi polovici 19. stoletja. V središču Logatca so imeli veliko hišo z gostilno in trgovino, ki pa si ju bomo ogledali nekoliko kasneje. Vsako leto v juniju se ob njem odvija prireditev Večer pri vodnjaku z zanimivim kulturnim programom. - CERKEV SV. JOŽEFA NA ČEVICI
Cerkev je nastala v 17. stoletju, čeprav obstajajo domneve o obstoju cerkve v času turških vpadov. Torej bi lahko rekli, da je taborska cerkev. Po požaru na Čevici, ko je zgorel zvonik, je dobila nov višji zvonik.
Legenda o tem področju: »Tristo korakov od cerkve se nahaja zlato tele.« Nihče ne ve natančno, kje je. Ostal naj bi še iz Ajdovskih časov, saj so to tele menda Ajdi po božje častili. V Logatec je prišlo kar nekaj ljudi da bi našli to tele, vendar neuspešno. Ker pa so v bližini ob postavljanju vodovoda našli grobove iz rimskih časov, v katerih so poleg okostij ležali zlati predmeti, bi lahko sklepali, kako je nastala ta legenda. - STARI LOGATEC
Čevica je najstarejše naselitveno jedro. Če bi se sprehodili malce višje, bi lahko videli zadnjo leseno hišo v Logatcu, ki pa danes žalostno propada. Včasih so bila vsa poslopja lesena. In ko je poleti l. 1876 gospa v eni od teh hiš cvrla mast, je prišlo do hude nesreče. Pljusk vroče masti je sprožil požar, močan veter pa je pomagal, da se je ogenj razširil vse do Blekove vasi. Anekdota iz tega časa: Ko je gorelo, so ljudje kričali: »Vode, vode!« Vodopivec, ki se je dodobra natrkan vračal iz gostilne, pa je zavpil: »Meni pa vina!« - NOTRANJSKA HIŠA
Na logaškem je še kar nekaj ohranjenih notranjskih hiš, za katere je tipična petstrana zasnova s poševnim vhodom z južne strani, sleme strehe pa je potekalo v smeri Z-V. Na Čevci je ena teh hiš zelo dobro ohranjena, saj za njo skrbijo člani reda skavtov. Hiša je stara več kot 200 let in je edinstven primerek notranjske arhitekturne dediščine. - VODNJAK SV. JOŽEFA
Stoji na Čevici in je bil zgrajen že davnega leta 1855, ko so otvorili Logaški vodovod. Imenuje se po takratnem cesarju Francu Jožefu. - ŠKRLJEV VRT
Škrljeva hiša je stara furmanska gostilna in pošta. Hiša izstopa od večine starih hiš po velikosti in obliki. Morala je biti dovolj velika za hlev za konje, gostinske prostore in skladišče.
V ospredju je litoželezni vodnjak z žensko figuro, ki ga je dunajska firma podarila zaradi naročila gradnje vodovoda v Logatcu. 4. DREVORED NAPOLEONOVIH LIP
Drevored je nastal v času Ilirskih provinc, ko je naše kraje prehajal slavni Napoleon. PO ustnem izročilu naj bi ga posadili leta 1810, ko se je Napoleon poročil z Marijo Luizo, hčerko avstrijskega cesarja Franca I. V izročilu zato obstaja tudi drugo ime za drevored, in sicer Luizin drevored.
Drevorede so Francozi sadili po francoski revoluciji kot drevesa svobode in verjetno je tudi na logaškem polju nastal drevored kot simboličen prikaz francoske osvoboditve naših dežel izpod avstrijske vladavine.
Lipe so zaščitene z Odlokom o razglasitvi drevoreda Napoleonove lipe za spomenik oblikovane narave, ki je bil sprejet leta 1985. Takrat je bilo v drevoredu 105 dreves, danes pa jih v dolžini skoraj dveh kilometrov naštejemo 290. - SPOMENIK NOB
Odkrit je bil 1958 po zamisli akademskega kiparja Stojana Batiča in je veljala za prvi modernistično oblikovani spomenik NOB v Sloveniji. Spomenik beleži imena padlih in interniranih borcev z logaškega. - PONOR JAČKA
Jačka je ozka globoka dolina in ponor potoka Logaščice v bližini železniške postaje sredi Logatca. Vode, ki se stekajo z dolomitskega sveta severno od Logatca, pritečejo na kraško logaško polje kot Logaščica. Potok sprva teče v plitvi strugi po dnu logaškega polja, potem pa se okrog 300 m pred ponorom spusti v okrog 20 m globoko ozko dolino Jačka, vrezano v dno polja. Dolina se konča z navpično steno, v kateri je več zamreženih požiralnikov, v katerih izginja voda v podzemlje. Največji je okrog 200 m dolga in 20 m globoka jama.
Ob nizki in srednji vodi ponori odvajajo vso vodo, ko pa se kraško podzemlje po dolgem deževju napolni, začne pred njimi voda zastajati. Ob močnejšem deževju lahko Logaščica poplavi polje in dele naselja. Zadnja velika poplava, katere sledovi so še vidni na okoliških hišah, je bila leta 1979. Po tem letu so v povirju potoka zgradili dolinsko pregrado, ki ob večjih deževjih zadrži poplavni val na neposeljenem zemljišču ter preprečuje poplave. S podzemnim sledenjem vod je bilo dokazano, da Logaščica skozi Jačko odteka v zahodne izvire Ljubljanice na Vrhniki.
5. OB TRŽAŠKI CESTI
- KRPAN – TOLLAZZIJEV HLEV
Logatec je s svojo zasnovo – razprostira se namreč ob glavni cesti Ljubljana-Koper – tipično furmansko mesto. Ob cesti so v razcvetu tovorništva, t.j. 18. stol., zrasle gostilne, ki so utrujenim furmanom in ostalim popotnikom nudile hrano in prenočišče. Kjer danes stoji gostilna Krpan, je nekdaj stal hlev, ki ga je imela v lasti pomembna in premožna logaška družina trgovcev in gostilničarjev Tolazzi. V tem hlevu so poskrbeli za konje, medtem ko je za popotnike nasproti hleva stalo gostišče. - ŽELEZNICA V LOGATCU
Za oskrbo avstroogrskega bojišča je moralo skrbeti zaledje od Trsta, Postojne, Vipave, Logatca, Godoviča, Idrije, Trnovskega gozda, Banjske planote, vse do Bohinja. Ker je železniška proga iz Jesenic za Gorico potekala že skozi fronto, ta ni prišla v poštev za prevoze. Vojaška komanda je ugotovila, da pride v poštev le Kraška proga, predvsem železniška postaja Logatec.
Na hitro so položili tir poljske železnice (feldban) za promet z vagončki iz železniške postaje Logatec čez Hotedršico, Godovič, Črni vrh v Zadlog. Na železniški postaji Logatec je bilo v skladiščih vse, kar je bilo potrebno za bojišče: hrana, sanitetni material, vojaška municija. Iz postaje sta bila speljana dva tira na Poštni vrt, kjer so bila glavna skladišča, od koder so blago nalagali na vagončke in odvažali po položenih tirih s konjsko vprego. Sodelovalo je čez 5.000 konj. Kompozicije so bile sestavljene iz 10 vagončkov, ki so jih vlekli po štirje konji. V klancih je bila potrebna pomoč (doprega). V izjemnih slučajih je bil tir speljan tudi izven ceste. Za polaganje te poljske železnice je vojaška uprava uporabila v glavnem ruske vojne ujetnike, ki so imeli svoja taborišča v Logatcu, na Kalcah, v Hotedršici, Godoviču in Črnem vrhu. Postopoma se je število povečalo, tako da je naraslo celo čez 20.000. Hrane jim je primanjkovalo zato so jo iskali po hišah in po polju. Podobne težave so imeli tudi s konji. Zaradi lakote jih je veliko poginilo.
Za odvoz materiala od izkopa iz tunela so imeli ozkotirno železnico, s katero so odvažali material v nasip pod Sekirico in prav do Škofljic. Za vleko so uporabljali parno "mašinko", kot so jo splošno imenovali delavci. Za pomočnika pri teh lokomotivah sta bila Ciril Lenarčič in Osulin iz Laz. Glavni vrtalci min so bili pod vojaško kontrolo, minirali pa so samo Madžari. Uporabljalo se je kompresorje, vrtalo pa se je tudi ročno. |
|
|
