Enote kulturne dediščine
| Tomažinov mlin |
 Tomažinov ali Strojarjev mlin je edini ohranjeni še delujoči mlin v Sloveniji, zgrajen nad naravnim požiralnikom. Zanesljivih podatkov o tem, od kdaj se nad velikim breznom vrtijo vodna kolesa, ni. Po ustnem izročilu naj bi stal tu mlin vsaj od začetka 18. stoletja.
V 300 letih je mlin zamenjal veliko lastnikov, po 1. svetovni vojni pa so ga kupili sedanji lastniki. Posebnost tega mlina je, da so mlinska kolesa nameščena v breznu, pod zemeljsko površino. Od treh mlinskih koles se zdaj vrti samo še eno in omogoča mletje pšenice, koruze, ječmena in ovsa. Prostor za mletje, kjer so trije kamni, so leta 1938 dvignili za 2 m in tako olajšali prinašanje žita in odnašanje moke. Podrobnosti:Ni zanesljivih podatkov o tem, od kdaj se nad velikim breznom vrtijo vodna kolesa. Ustno izročilo pravi, da vsaj od začetka 18. stoletja. V 300 letih je mlin zamenjal veliko lastnikov, po 1. svetovni vojni pa so ga kupili zdajšnji lastniki Tomažinovi. Hiša arhitekturno močno odstopa od ostalih hotenjskih notranjskih domačij in mlin je edini v Sloveniji, ter eden redkih v Evropi, iz katerega voda ponikne v naravno brezno. Iz potoka je voda po koritih speljana na tri kolesa z lopaticami, od tam pa odteče v brezno. Vodna kolesa poganjajo prenosna kolesa, oboja pa so pod zemeljsko površino. Prostor za mletje, kjer so trije kamni, je bil do leta 1938 le malo više, potem pa so ga za 2 m dvignili in s tem olajšali prinašanje žita in odnašanje moke. Dve kolesi bi danes še vedno lahko delali, vendar na kolo za belo moko že več kot dvajset let ni nihče mlel, saj je moka iz sodobnih mlinskih naprav finejša. Tako se vsako leto vrti smo še kolo, ki melje črno moko, ter koruzo, ječmen in oves.
ZELO POMEMBNO: Tomažinov mlin je razglašen za spomenik državnega pomena. V Logatcu sta s takim varovalnim režimom razglašena samo dva spomenika. IDENTIFIKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Vir: arhiv Občine Logatec in Register kulturne dediščine: http://rkd.situla.org/?uid=2375
|
Vzdrževanje mlina zahteva veliko dela. Vse je še vedno leseno in zaradi vode in zraka hitro trohni. Vodno kolo je izdelano iz bukovega lesa, glavna os in prsti, ki povezujejo prenosno kolo s kamnom, pa so iz hrasta.
Že v 30-ih letih so z barvanjem ugotavljali, kam voda odteka. Meritve so pokazale, da se razdeli: tretjina vode gre na Močilnik, do koder potuje tri tedne, dve tretjini pa odtečeta na Planinsko polje in za pot porabita štirinajst dni.
