Andrej Gosar se je rodil v družini čevljarja Ivana Gosarja leta 1887 v Dolenjem Logatcu. Leta 1902 se vpisal na gimnazijo v Ljubljani in leta 1910 maturiral.

Sledil je vpis na pravno in držnavnoznanstveno fakulteto dunajske univerze let 1910. V študijskem letu 1914/15 je prejemal Knafljevo štipendijo, leta 1916 pa je bil promoviran za doktorja prava.

Gosar je na Dunaju obiskoval predavanja uglednih profesorjev in znanstvenikov s področja avstrijskega ustavnega prava, sociologije in ekonomije, ki so pomembno vplivali na njegovo kasnejše delo.

V času študija (1911) se je Gosar zaposlil kot uradni aspirant pri Južni železnici, nato pa del 1. svetovne vojne preživel kot avstrijski vojak v Karpatih.

Gosar se je leta 1918 poročil z Antonijo Mihevc in si ustvaril veliko družino.

Kot minister za socialno politiko v beograjski vladi si je prizadeval za uveljavitev socialne politike na temeljih krščanskega nauka in za avtonomijo Slovenije.

Od leta 1929 do 1958, s prekinitvijo med 2. svetovno vojno, je predaval kot izredni in redni profesor na Tehniški fakulteti ljubljanske univerze. Politično je ohranil sredinsko držo in ni želel sodelovati z OF. Decembra 1944 je bil interniran v koncentracijsko taborišče Dachau.

Do 2. svetovne vojne je Gosar deloval na različnih področjih družbenega in političnega življenja, veliko je tudi objavljal. Leta 1933 je izšel I. del in leta 1935 II. del njegovega osrednjega dela Za nov družabni red, v katerem je predstavil novi model družbene ureditve in socialne države na temeljih krščanske etike.

Po 2. svetovni vojni je bilo Gosarjevo javno delovanje popolnoma onemogočeno. Za svoje delo je leta 1966 prejel papeško odlikovanje Pro ecclesia et Pontifice, rojstni kraj Logatec pa se mu je leta 1994 posthumno poklonil s postavitvijo doprsnega kipa.